Razvoj govora je proces, ki se začne že zelo zgodaj, še preden otrok izreče prvo razumljivo besedo. Že pogled, obrazna mimika in oglašanje so del te poti. Malček srka zvoke iz okolice in postopoma povezuje glasove z dejanji, občutki in predmeti. Naša prisotnost in odzivnost pri tem igrata izjemno pomembno vlogo.
V obdobju med prvim in tretjim letom se besedišče običajno hitro razširi. Vsaka izrečena beseda je rezultat poslušanja, opazovanja in posnemanja. Pomembno je, da govor ne postane cilj, temveč igra, potovanje, doživetje. S primernimi spodbudami ustvarimo okolje, kjer otrok sam začuti željo po izražanju.
1. Pogovarjajmo se z malčkom od prvega dne
Čeprav malček še ne zna odgovarjati, posluša vsak naš stavek. Ob vsakodnevnih opravilih, kot so previjanje, hranjenje ali oblačenje, opišimo, kaj počnemo. Govor naj bo jasen, miren in poln topline. Otrok bo začel povezovati zvoke s pomenom, tudi če tega sprva ne pokaže.
Nič ni prezgodaj za branje knjig, petje pesmic ali govorjenje zgodb. Glas staršev je zanj najlepši zvok. Tudi preprost pogovor v avtu ali med hojo po stopnicah je priložnost za učenje jezika. Ne potrebujemo posebnega časa, le prisotnost in nežno pozornost.
2. Uporabimo vsakdan kot oder za besede
Otroci se največ naučijo v trenutkih, ki se zdijo najmanj posebni. Ko kuhamo, razlagajmo, kaj damo v lonec. Med sprehodom poimenujmo stvari, ki jih vidimo. Dnevne rutine so odličen prostor za ponavljanje, razširjanje in učenje novega besedišča. Vsak dotik, vsak vonj in vsak zvok ima svoj izraz.
Ni pomembno, kako dolgo traja pogovor, ampak da je prisoten. Namesto ukazov postavljajmo vprašanja. Če otrok reče “mleko“, ga nežno vprašajmo: “Bi pil mleko?” S tem mu damo vzorec stavčne strukture in ga spodbudimo, da začne povezovati več besed.
3. Bodimo potrpežljivi in pustimo otroku čas za odgovor
Otroci potrebujejo več časa, da oblikujejo misel in jo izrazijo. Pogosto jih prehitimo, dokončamo stavek ali odgovorimo namesto njih. V resnici pa potrebujejo le nekaj tišine in našo pozornost, da v miru poiščejo svoje besede. Tišina ni prazna, ampak prostor, kjer se oblikuje govor.
Tudi napačno izgovorjene besede ne zahtevajo takojšnjega popravka. Namesto tega ponovimo pravilno obliko brez opominjanja. Če otrok reče “piki“, lahko rečemo: “Ja, metulj ima pikice.” S tem mu damo vzorec, ne da bi ga spravili v zadrego ali pod pritisk.
4. Spodbujajmo igro vlog in domišljijsko izražanje
Igra je naravni način otrokovega učenja. Ko se pretvarjajo, da so kuharji, zdravniki ali levčki v džungli, ne razvijajo le domišljije, ampak tudi jezik. Takrat uporabljajo besede, ki jih sicer ne bi izrekli v vsakdanjem pogovoru. Igra jim omogoča, da preizkušajo izraze in strukture brez pritiska.
Z lutkami, živalicami ali preprostimi predmeti lahko ustvarimo svet, v katerem ima vsaka stvar svoj glas. Otrok bo hitro začel posnemati in dopolnjevati naš govor. Sčasoma bo sam izumljal zgodbe, v katerih bo on glavni pripovedovalec.
5. Omejimo zaslone in povečajmo stik z resničnim svetom
Elektronske naprave ne nadomestijo človeške interakcije. Čeprav so nekateri programi oblikovani z namenom spodbujanja jezika, otrok potrebuje odziv, obrazno mimiko in čustveni stik. Zaslon ne čaka na njegov odgovor, ne pokaže navdušenja in ne postavi dodatnega vprašanja.
Namesto risanke izberimo skupno prepevanje pesmic, igranje z žogico ali obisk knjižnice. Vsaka izkušnja, ki jo otrok doživi z vsemi čuti, sproži tudi jezikovni odziv. Malček, ki nekaj vidi, sliši, potipa in poimenuje, gradi besedišče trdneje kot ob kakršnem koli digitalnem vmesniku.
